Prvo pravilo pri gnojenju je spet to, da moramo poznati zahteve posamezne rastlinske vrste. Velika večina avtohtonih dreves ima relativno podobne zahteve, ko pa pridemo do novih vrst in sort, ki prihajajo iz popolnoma drugačnega okolja (recimo kivi, pa citrusi, kaki, nashi…) moramo prehrano rastline prilagoditi. K sreči je na trgu dovolj velika izbira gnojil, da lahko poskrbimo za vsako vrsto posebej.
Drugo pravilo pa je, da moramo poznati tla, v katerih bodo sadike rasle. Če gre za bivšo njivo, ki je bila desetletja gnojena in orana, bo potrebno bistveno manj gnojenja, kot če gre za sadovnjak ob hiši, ki je nasut z mrtvico iz globokega kopa.
Priporočljivo je sicer narediti analizo tal, vendar je to povezano s časom in stroški, zato se le redkokdo loti tega projekta. Veliko enostavneje (in ceneje) je pametno pognojiti rastline, ki si bodo v vsakem primeru vzele iz tal zgolj to, kar potrebujejo.
Torej: imamo sadiko in imamo luknjo, v katero jo bomo posadili. Kaj zdaj?
Potrebujemo gnojilo. Ker smo radi ekološki, odgovorni in ker radi jemo zdravo hrano, se bomo zaenkrat izognili mineralnim gnojilom ter njihovim nitratom, nitridom in ostalimi snovem, ki preko korenin prehajajo v plodove in nato v naše domove.
Zato bomo kupili organska gnojila. Priporočamo briketirana ali v prahu, ker so enostavnejša za doziranje in shranjevanje, čeprav nimamo nič proti dobro uležanemu hlevskemu gnoju (katerekoli živalske pasme).
Lotimo se založnega gnojenja. To je gnojenje k koreninam, torej na zalogo. Rastlina ga sicer v mladosti ne potrebuje prav zelo, na dolgi rok, torej ko bo rodila, pa bo prišlo še kako prav.
Načeloma se lahko vsa organska gnojila uporabi za založno gnojenje, vseeno raje preverimo doziranje (na embalaži) in način uporabe. Pri založnem gnojenju damo gnojilo pod korenine, čez damo zemljo (da ne zažgemo koreninic) in ob strani jame še eno dozo gnojila. Na ta način bo imela rastlina dovolj makro in mikroelementov, da bo lahko normalno formirala tako cvet, kot plod.
Tu moram izpostaviti Guano. To je gnojilo letečih bitij, običajno netopirjev, galebov itn. ki v tropskih krajih v kolonijah naseljujejo velike pečine, pod katerimi se skozi stoletja nabirajo iztrebki. Gre za najbolj kvalitetno organsko gnojilo, ki ima nadpovprečno količino kalcija (za zdrav plod), in en kup ostalih lastnosti, zaradi česar ga priporočamo prav vsakomur ki sadi sadno drevje. Prednost Guana je, da z njim ne moremo zažgati koreninic, tudi če se nam vsuje direktno nanje.
Ko drevo založno pognojimo je zadeva urejena. Vsaj za nekaj časa. Ko se drevo razraste in rodi, se lahko zgodi, da vseeno pokaže kakšne znake pomanjkanja hranil.
Če do tega pride, je potrebno drevo dognojevati. Včasih so kar vsako leto kmetje potresli malce hlevskega gnoja okoli drevja in to je bilo to.
Zdaj vemo, da je to nesmisel, ker ob deblu drevo nima korenin za črpanje, veliko hranil požre trava pod njim, pa tudi iz organskega gnojila na ta način drevo sploh ne more dobiti vseh hranil. Marsikateri nujnopomembni element se namreč k koreninam sploh ne spira z dežjem, ampak se v tla veže. To pomeni, da bo trajalo leta, ali celo desetletja, da bo prispel k koreninam.
Zato sadne sadike vseh starosti dognojujemo v luknjice, prvič - da brez potrebe ne gnojimo trave in drugič - da rastlina dobi hranila takrat in tam, kjer jih potrebuje. Postopek je tak, da na širini vej naredimo luknje z železno palico, vsaj 30cm globoke (raje več) in vanje vsujemo manjšo količino organskega gnojila - recimo žlico oz. slabo pest.
Kolikor let ima drevo, toliko lukenj naredimo. Na ta način bo drevo takoj prejelo potrebna hranila, ki jih bo lahko porabilo za okrevanje in rast.
Obstaja nekaj drevesnih vrst, ki potrebujejo samo prvo (založno) gnojenje in nadaljna niso potrebna - takšne so npr. češnje, slive, travniške visokodebelne jablane in visokodebelne hruške. Te vrste naredijo dovolj velik koreninski sistem, da si lahko same najdejo dovolj hrane. Če pa so na res skromnih tleh ali če jih prizadene kakšen stres (vremenska ujma…), pa jim le privoščimo ta minimalni strošek dognojevanja, saj nam bodo obilno vrnila z obrodom.
Še to: izbirajmo kvalitetna gnojila. Razlika v ceni je minimalna, razlika v kakovosti pa precej velika.
